Osnovna struktura ejektorskega ventila
Ejektorski ventil vakuumske črpalke deluje podobno kot natančno-uglašena zračna violina, s tremi ključnimi komponentami, ki igrajo usklajeno: šoba (ki zoži kanal pretoka zraka), mešalna komora (območje za pretvorbo tlaka) in difuzor (oddelek za rekuperacijo energije). Ko stisnjen zrak teče skozi šobo s hitrostjo 200–300 m/s, ustvari območje nizkega{4}}tlaka v mešalni komori; zunanji plini se nato ujamejo in odnesejo s tem -hitrostnim tokom, s čimer se doseže učinek vakuuma. Zanimivo je, da se za vsak 1 mm zmanjšanja premera šobe hitrost curka poveča za približno 15 %, čeprav se ustrezno poveča poraba energije.
Aerodinamične lastnosti
Med delovanjem ima ejektorski ventil dva izjemna pojava pretoka zraka: *učinek izmeta* (kjer lahko en volumen pogonskega plina zajame in odnese 3 do 5 volumnov plina, ki se izprazni) in *-tlačni val* (nenaden porast tlaka, ko se pretok zraka v difuzorju upočasni). Eksperimentalni podatki kažejo, da ko Machovo število na izstopu iz šobe doseže 1,5, lahko raven vakuuma v mešalni komori doseže 0,8 bara; poleg tega lahko optimiziran kot difuzorja (običajno med 8 stopinj in 12 stopinj) poveča učinkovitost rekuperacije kinetične energije na več kot 70 %.
Umetnost prilagajanja parametrov
V praktičnih aplikacijah je bistveno vzpostaviti ravnovesje med tremi ključnimi parametri: *tlak gibljivega plina* (konice učinkovitosti med 0,4 in 0,6 MPa), *temperatura plina* (učinkovitost se zmanjša za 1,2 % za vsakih 10 stopinj dviga) in *toleranca proti-tlaka* (zmogljivost vnosa strmo pade, če protitlak preseže projektno mejo za več kot 30 %). Izkušnje kažejo, da lahko redno čiščenje ogljikovih usedlin iz šobe (mesečno) ohrani več kot 95 % prvotne zmogljivosti, medtem ko lahko sprejetje stopničaste več-stopenjske zasnove ejektorja dodatno poveča raven vakuuma za dodatnih 15–20 %.
