Eksperimentalne zahteve za določitev velikosti vakuumske črpalke
Izbiro velikosti vakuumske črpalke narekujejo predvsem specifični cilji eksperimenta. Majhne vakuumske črpalke so zelo-primerne za scenarije, ki vključujejo nizke stopnje pretoka in natančen nadzor-, kot je kemično naparjanje (CVD) ali obdelava majhnih vzorcev-, medtem ko so velike vakuumske črpalke primerne za poskuse, ki zahtevajo hitro evakuacijo ali ravnanje z velikimi količinami, kot so okoljske simulacije v velikih vakuumskih komorah. Kritični meritvi, ki ju je treba upoštevati, sta hitrost črpanja črpalke in končna raven vakuuma, ne pa le fizične dimenzije.
Parametri zmogljivosti prevladajo nad fizično prostornino
Ujemanje hitrosti črpanja: urni pretok plina črpalke mora biti nekoliko višji od največje obremenitve plina v poskusu.
Zahteve za raven vakuuma: Potrebe se med različnimi režimi vakuuma močno razlikujejo-grobi vakuum (1000–1 mbar), srednji vakuum (1–10⁻³ mbar) ali visok vakuum (<10⁻³ mbar).
Ocena združljivosti: Gradbeni materiali črpalke morajo biti odporni na specifične pline, vključene v poskus (npr. jedke ali vnetljive pline).
Bilanca porabe energije: poraba energije velike črpalke v mirovanju je lahko 3- do 5-krat višja od porabe majhne črpalke.
Skriti premisleki za posebne primere uporabe
Prostorska postavitev laboratorija je pogosto spregledan dejavnik: majhne-namizne črpalke ponujajo prenosljivost, vendar ustvarjajo opazen hrup, medtem ko velike talne-stoječe črpalke zahtevajo namensko napeljavo in namestitev. Zahtevano trajanje neprekinjenega delovanja prav tako vpliva na izbiro-majhna črpalka se lahko pregreje, če neprekinjeno deluje 8 ur, medtem ko občasna uporaba velike črpalke pomeni zapravljanje virov. Poleg tega se stroški vzdrževanja bistveno razlikujejo: količina olja, ki je potrebna za menjavo olja v veliki črpalki, je običajno 7- do 10-krat večja od tiste, ki je potrebna za majhno črpalko.
